»Tej domačijici je po starem ime Prežihova bajta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slovenskih založb.«
»Prežih se je naenkrat zgrabil za glavo, se vrgel vznak na divan in iz njega se je iztrgal najstrahotnejši jok, ki sem ga kdaj doživel. Njegova še vedno močna ramena so se krčevito in sunkovito stresala, toda jokal je brez glasu tisti grozni jok, za katerega ni tolažbe in utehe.«
»Nečesa namreč ne smeš pozabiti, sinko: Človek se mora vsaj tu in tam sprostiti. Tudi suženj. Toda njegove verige so premočne, zato se sprošča v mislih in besedi. To ni nič hudega. Gorje pa, če se začne zatekati v laž. Tedaj se mi zdi, da čepi v zasedi z vzdignjenim bodalom ... Vidiš, sinko, takšni so bili tudi tvoji rojaki. Olikanih, sladkih besed, pa nemirnih oči in zahrbtnih misli ... Ti pa bodi drugačen in zavedaj se, da nas čakajo velike reči ...«
»Tudi ljubiteljice psov so lahko zahtevne. Z njimi ste v zvezo dobili bitje, ki vam ni nujno naklonjeno, vi pa njemu ne. Stopili ste v nepričakovan zakonski trikotnik in kot v vsaki taki konstelaciji se boste morali naučiti voziti skozi dvojni odnos, z njim in z njo. Če se bo zgodba končala z razhodom, nikoli ne boste izvedeli, koga ste premalo ljubili, njega ali njo«
»Med dvestotimi osebami, stisnjenimi v kabino letala, je človek zares bolj osamljen kot kjerkoli drugje. In misli si, da bi bila ta pasivna osamljenost morda priložnost za življenjski obračun, za razmislek o smislu stvari, ki ustvarjajo to njegovo življenje. Nekaj hipov poskuša, se malo sili, a ne vztraja predolgo ob nepovezanem notranjem monologu …«
